Na velikonočni ponedeljek leta 1924 so v pečarovski župniji blagoslovili nove zvonove, ki jih je izdelala tovarna Antona Blazina iz Zagreba. Prvotni zvonovi so bili iz cerkve odpeljani med prvo svetovno vojno. Duhovnik Ivan Perša se je ob blagoslovu zahvalil darovalcem za zvonove. Še posebej je izpostavil darovalce iz Amerike, in sicer Ivana Gomboca, Matjaša Rogana in Petra Krefta. Botri zvonovom so bili Jožef Gašpar, Aleksander Palatin in Franc Kerec. Posebne zasluge za vnovično postavitev zvonov je po besedah Perše imel neutrudni Ivan Horvat. Zvonove je v cerkveni zvonik ponovno postavil zidar Novak iz Murske Sobote.

Župnija v Pečarovcih je bila ustanovljena leta 1796, medtem ko je cerkev v čast sv. Sebastijanu tu stala že leta 1698. Prvotna cerkev je bila lesena, v bližini sta bila dva lesena stolpa z zvonovi. Leta 1824 je bila cerkev na novo zgrajena in sezidana ter pokrita z opeko. Obnovljena je bila tudi notranjost cerkve. Ponovno večjo prenovo je doživela po letu 1975, ko so obnovili tudi župnišče in gospodarsko poslopje. Leta 1992 so obnovili notranjost cerkve, tudi slike akademskega slikarja Karla Jakoba, narejene 1939. Na fotografijah notranjosti cerkve je še viden originalen napis v latinščini, ki pa je bil v 80. in 90. letih odstranjen. Danes notranjost cerkve krasi napis v slovenskem jeziku.

Hotiza se v virih prvič omenja leta 1389 kot Hotiza. Leta 1524 se kraj omenja kot Hothyza. Do leta 1644 je vas spadala pod posest družine Bánffy. Po smrti le-teh je vas prešla v posest družine Nádasdy, ki so jo skupaj z drugimi posestvi prodali leta 1690 družini Eszterházy. Med vojno 1848–1849 je vas utrpela veliko škode. Da bi preprečili prehod Jelačićeve vojske, so Madžari 13. decembra 1848 potopili hotiški brod. Leta 1869 je vas štela 458 prebivalcev, največ prebivalcev pa so prešteli leta 1948, ko jih je v Hotizi živelo 1052. Madžarsko ime za kraj ob koncu 19. st. je bilo Murarév, kar pomeni brod čez reko Muro. Na fotografiji je domačija iz okolice Hotize.

Danijel Halas je bil prvi župnik župnije Velika Polana. Veljal je za gorečega in modrega duhovnika. Vodil je Marijino družbo in spodbujal k čaščenju Srca Jezusovega. Učil se je madžarščine in za madžarske vernike pridobival njihov tisk. Bil je urednik Novin in Marijinega lista. Tudi sam je pisal. Njegovi zapisi Pšenično zrno iz Polane so izšli leta 2002. Madžarske oblasti so ga leta 1941 pod obtožbo sodelovanja s slovenskimi komunisti aretirale ter skupaj z duhovnikoma Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem zaprle v Budimpešti. Po vrnitvi je pastoralno delo nadaljeval do 16. marca 1945, ko so ga na poti iz Lendave ustavili neznani možje, ga odvedli do Mure in tam usmrtili.

V 15.stoletju je Nemesládony postal plemiška (kurialna) občina.Plemiči z eno parcelo so odpuščali svoje tlačane.Prebivalci vasi so bili plemiči in so bili zato oproščeni državnega davka.Hkrati je živelo v občini nekaj oseb, ki niso imeli plemiški status in bili zavezanci za plačevanje davka, zato so bili popisani.Med njimi so popisali 2 tkalca(textor), 2 čevljarja (cothurnarius), 1 svinjskega pastirja (subculus), 1 kravjega pastirja (armentarius), 1 odpuščenega vojaka (miles exauctoratus), 1 pekarico (pistrix) in 1 žganjekuha (ustor cremati).V popisu so navedli velikost njiv in travnikov ter zabeležili število njihovih živali.Zabeležili so tudi letni dobiček posameznih obrtnikov in trgovcev.

Čeprav je bil Nemesládony plemiška občina in plemiči niso bili vključeni v popis, dokument še vedno vsebuje imena 12 prebivalcev Nemesládonya. Teh 12 stanovalcev ni imelo plemiškega statusa, ampak so živeli kot gostači brez zemljišča in hiše (lat. Subinquilinus), 11 jih je bilo agilnih plemičev (plemiči po ženski veji). V občinah, v katerih so živeli tlačani, so pustili stolpce tabele skoraj popolnoma prazne, zabeleženo je bilo samo število družinskih članov, starih od 18 do 60 let, in število domačih živali.

Po podatkih iz Madžarskega nacionalnega arhiva županije Zala iz Zalaegerszega je Tamás Gállits obrtno dovoljenje za dimnikarstvo v Lendavi dobil novembra 1870. Po njegovi smrti (1892) je obrt prevzela njegova soproga Ilona Parth. Do 12. junija 1902 je bil dimnikarski poslovodja njun sin Ferenc, ko je naredil samomor. Fotografija prikazuje dva računa, ki ju je izdalo dimnikarstvo Gállits za opravljene dimnikarske storitve.

Peter Széchi, zadnji moški potomec znamenite družine Széchi iz Gornje Lendave in Rimavske Seči na današnjem Slovaškem je umrl na Dunaju leta 1684. Za poplačilo svojih dolgov oziroma za nagrado svojim podložnikom, ki so mu ves čas zvesto služili, je z oporoko praktično razdelil precejšen del svojega premoženja. Eden glavnih upravičencev teh donacij je bil Antal Ferenc Tulok, ki je bil že takrat zelo cenjen, leta 1689 pa je prejel celo baronski naslov. Pomen tega dokumenta je v dejstvu, da daje verodostojne podatke o prebivalcih številnih vasi, ki so spadali k murskosoboški graščini (Tešanovci, Mlajtinci, Moravci itd., skupno 32 gospodinjstev).

Leta 1999 so v stari hiši v Motvarjevcih našli pisma, ki sta si jih med prvo svetovno vojno pisala zakonca Jankó. Gre za neprecenljivo najdbo, saj je iz obdobja štirih let ohranjenih dobrih 400 pisem. Korespondenca je zelo lep primer takratnih komunikacijskih zmožnosti med zaledjem in vojakom na fronti, ki je kasneje pristal v bolnišnici. Zanimiva so tudi Matildina pisma. Tedensko, tudi dnevno mu je pisala o razmerah doma. Pisala je o letini, poljskih opravilih, domači živini, cenah, dogajanju v vasi in okolici, vaških čenčah, nezvestobi drugih žensk, tatvinah, nesrečah, katastrofah, boleznih ter padlih in pogrešanih vaščanih, ki so bili Zsigovi znanci ali prijatelji.

Pesnik Sándor Weöres, rojen v kraju Csönge, je že v štiridesetih letih bil zelo priljubljen in sodil k takratni intelektualni eliti Madžarske. Objavljeni pismi omogočata vpogled v tematiko pogovorov takratnega sveta umetnikov in v proces nastajanja pesmi.

Operna pevka Mária Németh, rojena v Körmendu, je bila slavna zvezda v času med dvema vojnama, članica dunajske operne hiše Staatsoper ter redno gostovala na domačih in mednarodnih prireditvah. S soprogom sta živela v kraju Nemeskolta, kjer sta vodila vzorčno kmetijo. V kraju njenega bivanja, v nekdanjem dvorcu Vidos, so posneli film Halló Budapest, v katerem je tudi sama nastopala.

Novo cerkev v Bogojini so pričeli graditi leta 1925 na podlagi načrtov arhitekta Jožeta Plečnika. Prvotni načrt je bil, da se stara cerkev iz 14. stoletja poruši, ker je postala premajhna za številne vernike. Plečnik je naredil nov načrt, ki pa ga je kasneje spremenil tako, da je staro cerkev vzidal v novo; postala je preddverje nove cerkve. Značilnost nove cerkve je med drugim tudi lesen strop iz okroglih tramov in desk, ki ga krasijo izdelki domače keramike. Na fotografiji, ki je nastala v 30. letih 20. stoletja, je vidna mogočna cerkev z zahodne smeri z značilnim valjastim stolpom, zvonikom.

Fotografiji prikazujeta črenšovsko župnijsko cerkev, ki je posvečena svetemu Križu. Fotograf je obe fotografiji posnel z glavne ceste, ki pelje iz Lendave proti Murski Soboti. V času, ko sta bila narejena posnetka, leta 1935, je bila ta cesta še makadamska. V ozadju se vidi nekaj hiš, ki so stale že takrat. Na eni od slik je tudi orač z vprego, ki ročno orje njivo z dvema kravama.

Rodovniški odsek Puconci Kmetijske podružnice za Mursko Soboto in okolico je 29. septembra 1930 v Puconcih organiziral razstavo živine simodolske pasme. Na razstavi so živino tudi ocenili oz. premovali – dodelili so ji premijo oz. darilo za najboljšo plemensko živino. V Puconcih je prvo nagrado dobila krava Štefana Küharja.

Vodnjak na vzvod oz. po prekmursko »stüdenec na čigo« je še danes prava posebnost Panonske nižine in Madžarske, v preteklosti tudi Prekmurja. Zanj je značilna »čiga« (madž. polž) – dva drogova, od katerih je eden vsajen v zemljo in nosi na vrhu prečni drog za dviganje vode. Na enem koncu je obtežen s kamnom ali lesenim panjem, na drugi strani pa je pričvrščena veriga, na katero je obešen tanjši smrekov ali kostanjev drog. Veriga omogoča gibljivost pri spuščanju vedra v vodnjak. Na koncu tega droga je z železnim okovom pritrjeno vedro. Edini takšen vodnjak najdemo danes le še na Cankovi, ki pa je bil zgrajen leta 2011.

Dne 10. aprila 1925 so podrli ladjo stare gotske cerkve pri sv. Juriju, ohranili pa so prezbiterij in zvonik. Načrte za novo cerkev je naredil avstrijski arhitekt Hans Pascher. Novo cerkev sv. Jurija je 15. septembra 1929 blagoslovil takratni mariborski škof dr. Andrej Karlin. Na fotografiji so moški, v sredini v ospredju je duhovnik. V prvi vrsti klečijo otroci. Skupina je fotografirana pred staro cerkvijo. Na zadnji strani fotografije je letnica 1925 in zapis »zadnji del stare cerkve pri Sv. Juriju v Prekmurju«.

28. junija 1936 na Vidov dan so v Murski Soboti po načrtih arhitekta Franca Novaka odprli nov stadion – Aleksandrov stadion, poimenovan po umrlem kralju Aleksandru I. Karađorđeviću. Svečanega odprtja se je udeležil tudi zastopnik tedanjega jugoslovanskega kralja Petra II., podpolkovnik Milorad Stepanović. Na fotografiji stojijo od desne proti levi: župan občine Hartner, major Narančić (?), major Slobodnjak, kraljevi zastopniki, sreski načelnik Gašper Lipovšek in narodni poslanec Josip Benko. Avtor fotografije je znani murskosoboški fotograf Jerolim Purač.

Med 7. in 9. septembrom 1935 so v Murski Soboti organizirali zvezno razstavo rodovniške živine svetlolisaste pasme, ki je potekala v Szapáryjevem marofu. Na razstavi so bili navzoči predstavniki civilnih in vojaških oblasti na ravni mesta, banovine in države. Po ocenjevanju krav (zmagala je krava Vera lastnika Petra Gjerkeša iz Lutvercev) in bikov (zmagal je bik Karold lastnika Kolomana Vrečiča iz Strukovcev) so se zvrstile še zanimive tekme živine v hoji, oranju in vožnji, na koncu pa je sledil še obhod nagrajene živine po mestu.

Sestre Vajda, ki so spomladi leta 1914 preminile brez naslednikov, so v svoji vasi ustanovile fundacijo za pomoč revnim. S fundacijo »Dabronyi Cseh Terézia, férjezett Vajda Sándorné-féle bucsui szegényalap« (Fundacija Dabronyi Cseh Terézia, poročena Vajda Sándorné za revne vasi Bucsu), ki so jo v spomin na njihovo mater osnovale z osnovnim kapitalom 1000 kron, je upravljala občinska skupščina. Obresti od osnovnega kapitala so vsako leto okrog vseh svetih razdelili med pomoči potrebnimi vaščani.

Leta 1885 je Nándor Frigyes Fuss odprl svojo lekarno v Dolnji Lendavi. Dne 20. decembra 1887 je na ministrstvo za notranje zadeve v Budimpešti poslal prošnjo za odprtje svoje lekarne tudi v Beltincih. Svojo prošnjo je utemeljeval z razlogi, da je Dolnja Lendava oddaljena 21 km od Beltincev, ki so središče, ter da v okolici živi med 7 in 8 tisoč prebivalcev, ki nimajo svoje lekarne. Sicer delujeta tam dva zdravnika, ki imata svojo domačo lekarno, s čimer pa povzročata veliko škodo uradnemu lekarnarju. Dne 5. septembra 1888 je ministrstvo dalo Nándorju Frigyesu Fussu dovoljenje za odprtje lekarne; le-to se uradno odprli 30. januarja 1889.