Pomembnejša zapisovalca pesemskih besedil z območja Prekmurja sta bila Mihael Županek in njegov sin Janoš Županek (1861–1951). Janoš, ki je bil pomožni kantor in organist, je nadaljeval očetovo delo in je v svojih rokopisih zbral številne ljudske pesmi in priredbe. Ohranile so se tri njegove rokopisne zbirke pesmi. Prva knjižica je iz leta 1884 in vsebuje 32 mrliških pesmi (ki so se pele pri bedenju ob mrličih) in 7 drugih cerkvenih pesmi. Rokopis je služil za podlago leta 1910 izdane tiskane pesmarice Mrtvecsne peszmi.

Šolski nadzornik Železne županije je leta 1942 odredil splošno oceno, v skladu s katero so morali vodje nižješolskih ustanov sporočiti število zaposlenih in učencev, podatke o njihovi verski pripadnosti, maternem jeziku itd., pravno in tehnično stanje poslopja ter ukrepe, za katere so menili, da so nujno potrebni. Na podlagi tega je nato državni organ načrtoval financiranje. Poročilo daje slikovito podobo o stanju šole v tistem obdobju.

Popis prebivalstva iz leta 1828, po današnjih pojmovanjih, ustreza obrazcu za davčno napoved. V posamezne rubrike se je vpisovalo ime glave družine, zavezane za plačevanje davka. Popis navaja število kmetij, velikost obdelovalne površine, vrste poljščin, različne načine in stroške pridelave po regijah.

Vse do sredine 20. stoletja je bilo lončarstvo najbolj razširjena rokodelska obrt v Prekmurju. Znana prekmurska lončarska središča so bila v Filovcih, Tešanovcih, Bogojini, Kobilju, Sebeborcih, Moščancih in Pečarovcih. Lončarski mojstri so bili združeni v ceh, sedež ceha lončarjev soboškega okraja je bil v Murski Soboti. Tu je bila v tako imenovani ladi ali skrinji shranjena tudi cehovska knjiga. Imeli pa so tudi poseben prostor, kjer so bili razstavljeni lončarski izdelki. Lončarji iz vasi Pečarovci so skupaj z lončarji iz sosednjih Moščancev tvorili najmočnejši in najznamenitejši lončarski center na Goričkem. Fotografija prikazuje sušenje lončene posode v Pečarovcih.