Vilo Vogler sestavlja več stanovanjskih in gospodarskih poslopij, katerih lastnik je bila družina Vogler. Kompleks stoji v središču vasi Cankova. Sistem zgradb je bil zgrajen med letoma 1718 in 1737 ter je služil kot lovski dvorec. Zaradi pomembne lege Cankove ob trgovski poti med Avstrijo in Mursko Soboto je bila zgradba tudi pomembna trgovska postojanka. Ko je leta 1863 zgradbo odkupil Ferdinand Vogler, je v njenih prostorih že bila gostilna in družina Vogler je to tradicijo samo še nadaljevala. Povečali so proizvodnjo lastnega vina in v bližnjih vinogradih postavili tudi reprezentančno vinsko klet. Po drugi svetovni vojni je bilo vso posestvo nacionalizirano. Danes je v zgradbi kavarna.

Vlečenje ploha je pustna šega, zelo podobna borovemu »gostüvanju«. V vaseh, kjer do pusta ni bilo nobene poroke, so mlade punce in fantje na pustni torek vlekli ploh oz. drevo skozi vas. Običaj je vključeval skoraj vse ženitovanjske običaje, kot jih ima borovo »gostüvanje«. Običaj je imel simbolni pomen; posmehovali so se mladini, ki si ni uspela najti moža oz. žene. Plakat vabi na vlečenje ploha na pustni torek, dne 4. marca 1930, na Cankovi. Po paradi je sledila še plesna veselica.

Uporabo pečatov naselij je urejal Zakon št. XVIII iz leta 1871 o upravni ureditvi naselij. Ob nastopu zakona so Uradi podžupanov zbrali stare pečatnike ter jih dali v hrambo v arhiv županije. Na večini teh pečatnikov so bili prikazani stari, skorajda že pozabljeni simboli naselij.

Gyula Végh (Vereb, 25. januar 1870 – Bozsok, 21. julij 1951) umetnostni pisec, zbiratelj umetnin, slikar, direktor Muzeja uporabne umetnosti je dvorec v Bozsoku leta 1906 kupil od Kalmana Sibrika, katerega predniki so več stoletij bili lastniki omenjene graščine. Végh je na poslopju izvedel nekaj manjših sprememb. Tu objavljene skice niso zgolj tehnične risbe, temveč so hkrati tudi odsev samega slikarja. V obdobju, ko je dvorec bil v njegovi lasti, se je le-ta razvil v pravo zbirko umetnin. Med vojaško okupacijo po drugi svetovni vojni – katere žrtev je postal tudi Végh – je bila dragocena zbirka žal skoraj popolnoma uničena.